Letos nama je z možem uspelo dobiti jeseni še nekaj dni dopusta. Ker je bilo vreme še kar lepo, sva se odločila, da greva jadrati po Jadranu. Sicer sva že bila poleti, vendar je najboljši odklop od vsega ravno na jadrnici. Začela sem pripravljati, vse kar bova potrebovala oblačil in hrane, mož pa je pripravljal tehnične stvari, ki jih rabiva.

Ko je prišel mimo mene, je rekel naj pazim, da ne bom pozabila na jadralne hlače, saj sem jih lani pozabila vzeti s sabo in so mu precej manjkale. Nadaljevala sem s pripravami in si ponavljala jadralne hlače, jadralne hlače… Imela sem še veliko dela s pripravami, saj sva po zadnjem jadranju vse pospravila, ker sva mislila, da je zadnje letos. Vso jadralno opremo sem odnesla na podstrešje, tudi jadralne hlače.

Glede na to, da je že jesen, znajo biti jutra in večeri mrzli, včasih pada tudi dež. Ko je treba na palubi, kaj postoriti, so jadralne hlače in jadralna jakna tiste, ki te zaščitijo pred mrazom in vodo. Zaradi posebne opne so narejene tako, da ne prepuščajo vode navznoter, tako da si lahko do štiri ure v slabih razmerah in si še vedno suh. Če pa se spotiš, pa navzven prepustijo pot.

Ko sva vse pripravila sva sedla na kavč in nazdravila s kozarcem vina na novo dogodivščino. V glavi sva delala približen plan, kje se bova ustavila in kaj si bova tokrat ogledala. Od dela in priprav sva postala lačna, zato sem nama pripravila popečene kruhke z avokadovim namazom in lososom. Obujala sva spomine na najina pretekla jadranja, ko so bili z nama še otroci, ki so zdaj že odrasli in se nama samo še včasih pridružijo. Takrat je mož mimogrede omenil, da važno je, da sem tokrat vzela jadralne hlače, jaz pa sem skočila pokonci in se začela smejati, kajti kljub vsemu opominjanju sem točno na njih spet pozabila.