Pri mojem očetu sem začel čedalje pogosteje opažati, da ga precej muči sluh. Začelo se je čisto neopazno, saj se mu je sluh slabšal počasi. Ko je prišlo do neke točke, sploh več ni slišal telefona, ko je ta zvonil. To je res vplivalo na njegovo počutje, kajti postal je čisto potrt in brez motivacije. Na družinskih kosilih je sedel bolj tiho; pogosto je samo prikimal, čeprav sem videl, da sploh ni dobro razumel, kaj je bilo rečeno. To me je začelo boleti, saj sem vedel, kako zelo je vedno užival v pogovorih in druženju.

Tako sem ga začel prepričevati, naj se odpravi do zdravnika. Vedel sem, da bi mu lahko slušni aparati pomagali, oziroma sem bil v to precej prepričan. Problem je bil, da je bil pri pregledih pri zdravnikih precej trmast, zato sem bil prepričan, da mu slušni aparati ne bodo kaj dosti všeč. Govoril je, da še ni tako hudo, da se bo že navadil in da noče “tistih napravic” v ušesih. V resnici pa sem videl, da ga vse skupaj spravlja v stisko. Slušni aparati so bili zame logična rešitev, zanj pa nekaj, česar se je moral najprej psihično navaditi.

Na srečo mi je na koncu uspelo, da sem ga prepričal. Ni bilo lahko, a sem mu končno dopovedal, da bodo slušni aparati tisti, ki mu bodo povrnili sluh. Ko jih je prvič preizkusil, je bil prijetno presenečen. Rekel je, da že dolgo ni tako jasno slišal zvokov okoli sebe. Spomnim se njegovega nasmeha, ko je brez težav slišal zvonjenje telefona in pogovor brez ponavljanja. Slušni aparati mu niso vrnili samo sluha, ampak tudi samozavest in voljo do druženja. Danes je spet tisti stari oče, ki rad govori, se smeje in sodeluje v vsakem pogovoru.