Sladkorna bolezen moje tašče

Moja tašča je trd oreh, nje ne utišaš kar tako, ko pa je zvedela, da je njen izvid sladkorna bolezen, jo je to pošteno prizadelo. Enostavno smo si vsi mislili, da njej ne more zmanjkati energije, da ona ne more biti slabe volje, ona je čez dan naredila sto stvari n zmogla bi še sto eno stvar.

No, ko je nastopila sladkorna bolezen, pa se je počasi vse začelo obračati, pa ne zato, da ona ne bi kar naenkrat več zmogla, ampak za to, ker jo je to tako prizadelo ,da je ona dobila to bolezen, ker je živela tako zdravo in fit.

Vsi smo se zavedali, da bi bilo veliko enostavnejše, če nje ta bolezen ne toliko prizadela, enostavno se je zgodilo to, da se nismo več ukvarjali z njeno boleznijo, ampak z njenim počutjem, ki je bilo vsak dan slabše. Sprva nismo jemali tako resno in smo hoteli vse skupaj obrniti na šalo, vendar smo kar hitro ugotovili da temu ne bo šlo tako, da imamo resen problem. Zakaj je ona sedaj tako obupala, ker ji ne bilo potrebno, smo ugotovili, da ji enostavno ni bilo čisto jasno, kaj sladkorna bolezen je.

Tako smo se njeni zbrali skupaj in odločili, da ona potrebuje samo resno razlago te bolezni in da nas ne bo poslušala. Odločili smo se, da jo peljemo na strokovna predavanja, kjer bodo povedali vse kar sladkorna bolezen je. 

To je bila rešitev, nismo mogli pogruntati boljše rešitve, kajti po teh predavanjih se je njen nasmeh povrnil. Premislila je o vsem tem, kaj sladkorna bolezen je, povedano ji je bilo, da lahko naprej normalno živi in naj se ne boji, to je potrebovala, da je spet tista stara tašča, ki smo jo vsi oboževali. Mi pasmo spoznali, kako ključnega pomena je, da ti ob izvidu bolezni pojasnijo in si vzamejo čas zate, kakšna bolezen je in kako naprej živeti, sladkorna bolezen res je, vendar to ne pomeni, da je konec življenja.